Penzion Bitner
Lovrenc na Pohorju je bil zaradi svoje geografske lege že pred II. svetovno vojno znan kot klimatsko okrevališče.
Pri t. i. penzionu Juli (oz. Bitner) so na začetku 18. stoletja stale fužine, ki jih je odnesla velika poplava leta 1811. Pozneje je tem mestu Maksimiljan Andre postavil steklarno in jo leta 1841 prodal Andreju Tappeinerju. Tappeiner je prevzel tudi lovrenško županovanje, pozneje pa je postal tudi zelo znan mariborski župan. Leta 1888 so peči lovrenške steklarne za vedno ugasnile. Steklarska poslopja s pripadajočo posestvijo je leta 1894 dedoval Karel Büttner, začetnik turizma v Lovrencu. Büttner, ki je bil trgovec, je poslopja preuredil v penzion s kuhinjo, restavracijo, salonom in sobami za goste. Tik ob stavbi je bilo vzporedno s potokom kegljišče. Na dvoriščni strani pa je bil tudi kopalni bazen. Postavil si je tudi lastno hidrocentralo na potoku Radoljna. Kasneje so obogatili gostinsko ponudbo z rastlinjakom. Preko dvorišča, pod katerim so še danes temelji steklarne, je stala enonadstropna hiša za bivanje turistov. Penzion je imel štirideset sob, za dvainosemdeset gostov. Sobe je imel v dveh poslopjih, in sicer v Rdeči vili in v Gasthausu.
Leta 1872 je bil penzion Büttner proglašen za evropsko klimatsko zdravilišče. Penzion je deloval samo v poletnem času, in sicer od maja do septembra. Do leta 1928 v Gaju še ni bilo hiš. Breg je bil porasel z mogočnimi drevesi. Po njem so se vile stezice, ob njih pa so bile klopi za oddih letoviščarjev. Pot pod bregom je bila posuta z belim peskom in po njej je bila prepovedana vsakršna vožnja, tudi z ročnim vozičkom.
Zaradi bližajočih se političnih sprememb in ker je bil lastnik avstroogrski državljan in se je bal, da mu bodo premoženje zaplenili, je leta 1912 prodal ves kompleks, in sicer svojemu prijatelju Jovanu Andrejeviću. Andrejević je bil po poreklu Žid. Svoje premoženje v Kikindi (Srbija) je prodal, da je lahko kupil Büttner-jev penzion. V Lovrencu je imel tudi svojo vrtnarijo, kjer je gojil nageljne. Ker je bil penzion namenjen izključno gostom, domačini vanj sploh niso imeli možnosti vstopa. Andrejević je bil oficir kraljevske vojske, zato je bilo veliko gostov ravno iz vrst visokih oficirjev kraljeve vojske, bilo pa je tudi veliko gostov iz Nizozemske, s katerimi je poslovno sodeloval v okviru svoje vrtnarije. Leta 1941 je bil Andrejević izgnan. Po vojni je bil penzion Büttner nacionaliziran. Rdečo vilo so porušili, Gasthaus preuredili v stanovanja, sam stanovanjski objekt Andrejevičevih pa so preuredili v gostinski lokal.
Po II. svetovni vojni so nacionalizirana poslopja zasedali stanovalci. Aprila 1952 je Turistično gostinsko podjetje Lovrenc zopet odprlo prenovljen penzion in uredilo 12 sob. Zaslužna za obnovo Bitnerja in nadaljnjo turistično dejavnost Gostinskega podjetja Lovrenc sta bila direktor podjetja Otmar Fornezzi in publicist Franjo Novak, ki je občasno izdajal turistično publikacijo »Po Jugoslaviji«, v kateri je reklamiral lovrenški turizem. Otmar Fornezzi je po vojni v okviru gostinske dejavnosti uredil avtobusno povezavo, sprva z železniško postajo Ruta, nato pa tudi z Mariborom.
Po letu 1960 je vir turistov usahnil in Bitner je postal navadna gostilna, vendar ne obratuje več.
