Cerkev Device Marije v Puščavi

Romarska cerkev v Puščavi predstavlja vrh umetnosti 17. stoletja v Podravju in je tudi eden najpomembnejših spomenikov poznorenesančne oz. zgodnjebaročne arhitekture na Slovenskem. Opat benediktinskega samostana je dal 1627 postaviti cerkev sv. Trojice in Device Marije, zaradi naglega razvoja božje poti pa so po naročilu naslednjega opata 1672 cerkev na novo pozidali, pri čemer so od prejšnje ohranili zvonik. Notranjščino velike cerkve sestavljata triladijski prostor in vzhodni del, ki ga oblikujejo polkrožno zaključeni kapeli in polkrožni prezbiterij. Jasno in pregledni notranjščini daje poglavitni pečat močna plastična členitev arhitekture: pilastri z bogatimi listnimi kapiteli, polkrožno zaključene arkade z maskami, oproge za ločevanje križnih obokov. Zelo kvalitetna je tudi cerkvena oprema. Uviti stebri in številni kipi zaznamujejo trinadstropni veliki oltar in oltarja v kapelah, pri čemer sta slednja, obogatena s še po štirimi velikimi kipi, po obliki edinstvena v slovenskem gradivu.

Včasih se nam zdi, kako »renesančne« so nekatere dežele. In če imajo renesanso v svoji kulturni dediščini, jim v umetnosti ne manjka prav ničesar več. V sosednji Italiji denimo, vsakemu od nas, ki dihamo z umetnostjo, zastane dih od polnosti renesanse. Kako da ne, saj je popolna.
Pri doživljanju določenega prostora gre za posebno izmenjavo; človek daje prostoru svoja čustva in asociacije, prostor pa mu daje svojo avro, ki izvablja in osvobaja človekovo zaznavanje in mišljenje. Arhitekturno delo ni le doživetje posamičnih podob v naših očeh, ampak ga doživljamo v njegovem utelešenem in duhovnem bistvu.
Ponuja nam prijetne oblike in površine, oblikovane za dotik očesa ter drugih čutov. Vključuje pa tudi druge telesne in duhovne strukture in daje našemu eksistencialnemu doživljanju notranjo povezanost in pomen.

Puščavo, ki je bila v 11. stoletju najbrž zares »puščava«, je leta 1091 dobil v svojo posest znameniti benediktinski samostan v Št. Pavlu na Koroškem. V teh krajih (in tudi širši okolici) si je v stoletjih utrjeval svoje gospodarsko zaledje, z gradnjo cerkva in kapel pa pospeševal tudi versko misel. In tako je sklenil opat Hieronimus Markstaller na začetku 17. stoletja, ko je bil samostan na višku svojih moči, namesto prejšnje kapele sv. Štefana v Puščavi, sezidati novo cerkev, posvečeno Mariji.

To nam izpoveduje napisna plošča, vzidana na zunanjščini cerkvenega prezbiterija, ki navaja letnico 1627, ko je bila cerkev zgrajena. Napis na drugi plošči, ki je vzidana na desni strani cerkve, pa pove, da so cerkev kasneje bistveno povečali in njeno zasnovo temeljito spremenili. Leta 1672 so pod opatom Filipom Rotenhauslerjem dokončali in posvetili cerkev, kakršna je še danes. V njej namreč spoznamo tip stavbe, ki je značilen za prizadevanja v oblikovanju cerkvene arhitekture sedemnajstega stoletja.
Puščavska cerkev ima svojo zgodovino in pripoveduje svojo zgodbo, zato zahteva od gledalca čisto svojevrsten pristop. S plastmi svojega spomina ga nagovarja, da naj stopi z njo v dialog in tako oblikuje organizem, ki lahko, če med njima preskoči iskra, v marsičem preseže sporočilo tradicionalno pojmovanega arhitekturnega organizma.
Zunanjščina cerkve nam sicer ne pove veliko, saj je z gladkimi stenami razmeroma pusta, le segmentna okna v dveh nadstropjih nam dajo slutiti, da se notranja arhitektura in z njo vred prostor močno razvijata v višino. Na zunanjščini je potrebno omeniti še to, da ima njeno vzdolžno telo ob straneh dve zaobljeni kapeli in da je tudi globlji prezbiterij na vzhodni strani polkrožno zaključen.

V cerkev vodijo trije kamniti vhodi, med katerimi je glavni, z dvema stebroma in s prekinjenim čelom še posebej poudarjen. Na vseh treh vhodih se pojavlja kiparski okras z angelskimi glavicami ter sadjem, kar pa je ena od značilnosti renesanse.

Skratka za puščavsko cerkev lahko opravičeno rečemo, da gre za arhitekturni spomenik pozne renesanse, medtem ko večji del notranje opreme, ki temu sledi, pa kaže na slogovne značilnosti nastopajočega baroka.

Čas renesanse je v Sloveniji še vedno trd oreh, saj sta se tukaj pogosto srečevali severna in južna renesansa, res pa je, da se je zlasti arhitektura ta čas marsikje opajala vsaj na videz z antiko. Vendar bolj kot sami antični vzorci arhitekture je v tem obdobju delovala splošna iz antike povzeta težnja k naravnim zakonitostim v oblikovanju arhitektonskih form in prostora, s čimer se je tedaj nadobudno ukvarjal italijanski arhitekt in likovni teoretik Leone Battista Alberti (De re aedificatoria). V tem delu opominja arhitekte, naj oblikujejo zgradbo kot organizem, po vzoru živih bitij; kompozicija določene zgradbe naj bo tako zakonito urejena, da ji ne bo mogoče ničesar odvzeti in ničesar dodati – ne da bi se s tem pokvaril vtis celote.

Puščavska cerkev je v notranjosti z visokimi polkrožnimi loki razdeljena v tri ladje, od katerih je srednja očitno širša in višja od stranskih dveh. Tako ostaja nad njima še dovolj prostora za empore (galeriji podoben prostor), ki dobivajo svetlobo skozi zgornja okna in se s pravokotnimi odprtinami povezujejo z glavno ladjo. Na vzhodni strani oblikujeta obe stranski kapeli še prečno ladjo ali transept. Dokončno proti vzhodu pa se glavna nadaljuje v globok prezbiterij.

Ta arhitektura je jasno in pregledno grajena in zasnovana na medsebojnem skladju nošenih in nosečih delov, obogatena je z razčlenjenim konzolnim vencem, ki ga opirajo pilastri z bogatimi listnimi kapiteli, velike reliefne glave angelov pa se ozirajo z vrhov polkrožnih lokov. Križni oboki, ki jih omejujejo oproge v širini arkad in v razmaku posameznih slopov, pokrivajo posamezne prostorske enote, se ritmično nizajo druga ob drugi in se zlivajo v prostorsko celoto. Prav ta ocena prostora pa je tista, ki puščavsko cerkev upravičeno uvršča med redke renesančne sakralne objekte na Slovenskem.

Ta arhitektura je sama po sebi dovolj močna v izrazu, da ne potrebuje nobenih slikarskih dopolnil, saj so arhitekturni členi hkrati tudi lepotno dovolj izrazni, da popolno zaživijo pred nami. Očitno lahko rečemo, da je ta cerkev spomeniško najpomembnejša stavba šentpavelskih benediktincev.

Kar pa se tiče notranje opreme cerkve, pa poglavitno pozornost pritegne glavni oltar, saj gre za do stropa segajočo kompozicijo, razčlenjeno v tri nadstropja, katerih vmesne grede počivajo na ovitih, brazdastih stebrih. Prostor med stebri je namenjen skulpturam, te pa posedajo na ogredjih in z njimi vred izzveneva oltar tudi v višino. Po svoji zasnovi, značilnih arhitekturnih členih in ornamentiki, ki se spleta v zavoje hrustančevja, pa tudi po umirjenih držah figur govori oltar za nastanek okoli sredine 17. stoletja. To je bil čas, ko so v naših krajih nastajali tako imenovani »zlati oltarji«, ravno zaradi svoje bleščeče pozlate, ki spremlja njihove razgibane in bogato izrezljane nastavke. Puščavski oltar po tej plati morda ni povsem tipičen »zlati oltar«, saj je njegova ornamentalna dinamika precej skopo odmerjena, med kipi pa pritegneta pozornost le skulpturi sv. Pavla in sv. Petra. Ti namreč po merilu, predvsem pa po izrazu obrazov in obdelavi draperije preglašata ostale figure na oltarju.

Kot mnogi drugi oltarji 17. stoletja, ki so se ohranjali skozi ves barok, je tudi puščavski doživljal spremembe in dopolnitve. Že Marija z detetom v osrednji niši očitno ni delo iste roke, kot kipi iz nastavkov. Z izrazitim slogovnim pečatom 1. polovice 18. stoletja opozarjata nase prav tako s trakasto predrokokojsko ornamentiko razgibani tabernakelj in antependij. Prav slednji nas spomni na mnogo ostalih del v Dravski dolini in s tem nam razkriva avtorja – celovškega kiparja Krištofa Rudolpha (umrl pred 1740). Zadnji, ki je dopolnil puščavski veliki oltar pa je bil cenjeni mariborski kipar Jožef Straub (1712-1756). V skladu z umetnostjo svojega časa je vanj oblikoval oltarni nastavek, »lebdečo« kompozicijo Boga Očeta s Svetim Duhom in leteče putte.

V Puščavi pa pripadajo zgodnjemu baroku še tri dela – oltarja v stranskih kapelah in prižnica. Oltarja (oltar sv. Benedikta in Roženvenski oltar) sta posebnost ravno zaradi svojih nastavkov in skulptur. Z razčlenjenima nastavkoma zavzemata vso širino kapel in na vrhu nimata običajnih zaključkov – atik. Pozornost vzbudijo predvsem ogromni kipi svetnikov, ki se nam predstavljajo kot naturalistični silaki s patetičnim nadihom in svojevrstno sugestivnostjo. Prav gotovo je avtorja teh oltarjev, kot tudi mojstra velikega oltarja pripeljal v Puščavo graditelj cerkve – šentpavelski samostan.

Od tod naprej pa se nam iskanje za avtorji zamegljuje in trenutno ostajamo pri precej skopi ugotovitvi, da je Puščava z arhitekturo in opremo vred na slovenskem kulturnem področju zelo osamljena prav zaradi precejšnjega dotoka tujih moči. Kaj več nam o svojem poreklu prav tako ne povesta niti oltarni podobi omenjenih stranskih oltarjev. Umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je zapisal, da nas s kratico Fr. Hint. označena slika Sv. Benedikta opozarja na sočasno štajersko baročno slikarstvo. Podobno, pa da se tudi slikarko delo vseh svetnikov z nasprotnega, Roženvenskega oltarja približuje graškim vzorom in celo kar slikarju Giovanniju Pietru de Pomisu.

K izvirni opremi puščavske cerkve sodi tudi prižnica. S kancelo, ki jo obdajajo brazdasto kanelirani stebriči in jo krasi hrustančasta ornamentika ter motivi z granatnim jabolkom, se uvršča med sorazmerno redke ohranjene prižnice iz 17. stoletja pri nas. Večino teh prižnic so namreč v 18. stoletju nadomestili z deli iz obdobij zrelega in poznega baroka.
Zavedati se moramo, da je bila cerkvena stavba za ljudi od vekomaj najpomembnejša stavba v njihovem kraju in ti so se tudi trudili, da bi bila najlepša. Nikdar in nikjer se človek ni odrekel svojemu spoznanju, da je arhitektura pa naj si bo sakralna ali urbana, nekaj več kot samo gradnja. Premnoge arhitekturne kvalitete je človek ustvaril v najtežjih materialnih pogojih, z vso svojo premišljenostjo in občutjem. Umetnine, ki so v njej, sicer pripadajo določenemu obdobju in so tudi povezane z njim, vendar postanejo dragocene šele takrat, ko se dvignejo nad čas in s tem osvojijo one nas in mi njih. Temu bi lahko rekli: esenca brezčasnega.

Znotraj lupine puščavske cerkve posvečene Devici Mariji, ki se navzven kiti z belim plaščem, je skrita dragocena sredica, katere jedro tvori cerkev iz časa renesanse. Malo kje v Sloveniji je tako. In ko se bližamo domačemu kraju Lovrencu iz vzhodne smeri, imamo to renesančno stavbo tako rekoč v objemu svojega pogleda. Še preden stopimo v svoj dom.

Mojca Polona Vaupotič, um. zgodovinarka in lik. kritičarka