Damjan, dobrodošel nazaj

sprejem domačina Damjana Karničnika ob vrnitvi z uspešne odprave na Cho Oyu (8.210 m)
Kulturni dom Jožeta Petruna Lovrenc na Pohorju, 3.11.2006

Fotografije z prireditve

Predstavitev Damjanove poti, kot dialog med Heleno in Barbaro

BARBARA:
Danes med nami z veseljem pozdravljamo našega sokrajana in zelo uspešnega alpinista Damjana Karničnika.

HELENA:
Prav tako smo veseli, da med nami lahko pozdravimo tudi njegove kolege in člane odprave Šiša panga in Čo Oju. 2006. To so: Branko Ivanek, Dušan Rauter, Boštjan Koletnik, in vodja odprave Matjaž Pečovnik.

BARBARA:
Medtem, ko smo ostali poletje preživeli v prijetni senci ob hrvaški obali, ali pa si privoščili kratek izlet na katero izmed slovenskih gora, so fantje zaključevali priprave za malo daljši izlet.

HELENA:
Njihov cilj sta bila himalajska osemtisočaka Šiša Panga in Čo Oju.

Tole je bila izjava enega izmed druščine, ki jo je še pred odhodom dal za časopis Dobro jutro, dne 29.06.2006:

BARBARA: >Ta osemtisočaka sta tehnično dokaj nezahtevna, v bistvu zelo primerna za nabiranje prvih himalajskih izkušenj. Objektivne nevarnosti, kot so plazovi, so seveda tudi v teh gorah terjale smrtne žrtve, vendar je za nas največja neznanka višina, saj smo doslej bili najvišje na okrog 7000 metrov. Prehod s 7 na 8 tisoč metrov nadmorske visine je lahko precej hud, zato bo treba precej časa nameniti postopnemu prilagajanju na razmere, ki so prisotne nad mejo smrti, kot pravijo višini nad 8000 metrov.<

HELENA:
Pripravili so kufre, pardon nahrbtnike, in so šli.

BARBARA:
Priprave pa so potekale že leta prej.

HELENA:
Naš Damjan je že kot otrok kazal prva nagnjenja k alpinizmu, kar pa ni čudno, saj je že pot do Karničnikove domačije za nekatere pravi alpinistični podvig. Kot otroka so ga starši še lahko krotili in tu pa tam ujeli v objektiv v stanju mirovanja.

BARBARA:
Z njegovim odraščanjem pa nastopijo težave. Tako nam je prišepnila ena od sester: "Damjan je imel prav posebne plezalne ture. Za prve cilje si je izbral vrhove dreves blizu doma. Tako je bil oče prav začuden, ko se je nekega dne sprehajal po gozdu blizu doma in ugotovil, da je bilo nekaj dreves uničenih, saj so bile na deblu na gosto sledi od cepina. Prav mu je prišel tudi silos na domačem dvorišču, na katerega je pogosto plezal. Na njem se mu je zgodila prva in do letošnjega leta edina plezalna nesreča, ko si je poškodoval roko."

HELENA:
Vendar je silos kar kmalu postal dolgočasen in fant je začutil, da ga gore vabijo.

Damjan je hodil v drugi letnik srednje lesarske šole v Limbušu. Star je bil 17 let. Pouk je imel popoldne. Mama mu je pred odhodom v šolo, ko vedno, tudi ta dan pripravila kosilo. Pekla mu je palačinke. Damjan je imel navado, da je zmeraj šel od doma zadnji trenutek in tako celo pot do avtobusne postaje tekel. Ker je bil tudi ta dan pozen, je zelo hitro metal v sebe palačinke, nato pa v naglici pomolil mami pod nos nek papir in ji rekel, naj ga podpiše. Mama ni imela časa brati, kaj podpisuje. Na vprašanje, kaj ima, tudi ni dobila odgovora, le priganjal jo je, naj hitro podpiše, ker se mu mudi. Kmalu za tem doma pove, da gre na prvi vzpon na goro. Mama je bila začudena, kako to. Šele takrat je ugotovila, da je bil list, ki ga je v naglici podpisovala, vpisni list za alpinistični odsek Kozjak, zakar je kot mladoletna oseba potreboval dovoljenje staršev.

BARBARA:
Kmalu za tem so njegov alpinistični nagon začutili tudi ostali družinski člani, saj jih je leta 1993 popeljal na izlet na Triglav. Takole so nam opisali doživetje:

Damjanova hrana med družinskim vzponom je bila korenček v eni roki in paprika v drugi. Na ramah je imel čisto majhen nahrbtnik, medtem ko smo drugi imeli velike in tako težke nahrbtnike, da smo jih komaj nosili.

Tokrat so bile vloge zamenjane in jih je dobil oče. Seveda je to krst očeta na vrhu Triglava, vendar se osredotočite na fantov nasmešek.

Člani družine so se strinjali, da verjetno nikoli ne bi videli in sedeli pri Aljaževem stolpu (razen Ivota), če jih tja ne bi leta 1993 peljal Damjan.

Pa še tole so nam zaupali:

Vsi so bili tam prvič in zadnjič, in tudi nimajo želje, da tja še gredo. Enkrat je dovolj, je njihovo mnenje. Vendar ne tudi za Damjana.

HELENA:
Medtem, ko se eni na silvestrsko jutro prebujamo z mačkom in obupano iščemo tablete proti glavobolu, Damjan prve sončne žarke novega leta pričaka kar na vrhu Triglava. In če je že prvi dan novega leta na 2864 m nadmorske višine, mu čez leto ne preostane drugega, kot naskok na višje vrhove.

BARBARA:
Sledijo vrhovi, vrhovi, vrhovi in vrhovi. Nič ga ne ustavi.

HELENA:
Vendar pa ni vedno vse šlo brez zapletov.

BARBARA:
Damjan je velikokrat plezal s Stankom Brezovnikom. Tako sta nekega dne plezala po gorah v Julijcih. Avtomobile z vsemi dokumenti in denarnicami sta pustila v dolini, s seboj sta vzela le pripomočke za vzpon. Pri sestopu se dogovorita, da gresta na kavo in da jo bo plačal Stanko. Gresta do avtomobila in vzameta denarnici, nato pa na okrepčilo. Stanko odpre denarnico, da bi plačal, a denarnica je bila prazna. Tako reče Damjan: >Bom pa jaz plačal.< Damjan odpre denarnico, da bi plačal, in tudi njegova je bila prazna. Nekdo jima je ukradel ves denar in tudi avto je zaklenil za sabo.

HELENA:
Čakaj, na tej sliki je pa samo njegov nahrbtnik!

BARBARA:
Ja, njega niso utegnili ujeti v objektiv, saj je že iskal nov vrh za osvajanje.

HELENA:
In ga je našel: Leta 2005 se odpravi na Kun, sedemtisočak pogorja v Kašmirski Himalaji.

BARBARA:
Takole so zapisali na strani odprave: Po 11 urah mukotrpnega plezanja in garanja med nevarnimi seraki in razpokami sta Damjan in Matjaž na veselje vseh nas končno dosegla vrh 7.086 m Visokega Mount Kuna. Kljub veliki utrujenosti sta se vrnila v tabor II zelo hitro. Za sestop sta porabila samo 3 in pol ure.

HELENA:
V nabito polni dvorani gasilskega doma v sklopu Jezernikovih dnevov, je svoj podvig predstavil tudi nam Lovrenčanom.

BARBARA:
Že takrat se mi je zdel sumljiv, ko je tako hitri pospravil projektor in dijapozitive in odvihral iz dvorane, medtem ko smo ga mi čakali na umirjen klepet ob kozarčku.

HELENA:
On je že zopet pakiral, tokrat za naskok osemtisočaka.

BARBARA:
28. septembra se je na lovrenški klepetalnici pojavil naslov

HELENA:
Naš Damjan Karničnik je član odprave na Šiša Pangmo (8.027 m) in Čo Oju (8.210 m).
Na spletni strani kozjak.org lahko spremljate najbolj sveži dnevnik odprave, ki ga piše Damjanov soplezalec Dušan Rauter.

In smo brali...

BARBARA:
20. september: ABC

Dobro smo prespali noč, težav z višino nimamo. Ob petih zjutraj se zbudim in odprem šotor. Ne morem verjeti. Prizor, ki ga vidim, je popolnoma enak prizoru, ki sem ga velikokrat videl v svojih sanjah. Sanje se uresničujejo. Letos sem v knjigi Pionirji alpinizma prebral misel, zaradi katere mi to jutro stopijo solze v oči: "Če so ti dane sanje, ti je dana tudi moč, da jih uresničiš." "Samo verjeti moraš.", bi še dodal jaz. Še en prizor se mi je pojavljal v sanjah. Samo za tega bo pa treba Še marsikaj narediti.

HELENA:
Ko se na koncu privlečem na vrh grebena in v kotanji pod sabo zagledam tabor 1 na višini 6.400m ne morem verjeti, da mi je uspelo. Brez pretiravanja lahko rečem, da še nikoli nisem tako fizično nastradal. Tu me že čaka Damjan, besen, ker mora sam kopati plato za šotor. Pa v noge ga zebe, pa transportka "je za v en k..", pa šotor je J . Ja, dobro sva zdelana J za popizdit Pogledam na uro. Od ABC do tukaj sem porabil 5 ur in 45 minut. Ni slabo saj so mi v taboru rekli, da prvič potrebuješ nekje 7 ur. Damjan, človek-stroj je porabil še kakšno uro manj. Še eno uro porabiva, da izkopljeva dovolj velik prostor za šotor in ga postaviva. Sicer sva se potem, ko postaviva šotor, nameravala vrniti. Ko pa sem enkrat bil v zavetju šotora, zunaj pa se je sneženje okrepilo, sem si v trenutku premislil. Tudi nisem hotel iskati poti po ledeniku v temi. Damjan se loti kuhanja juhe in čaja, jaz pa vzamem 2 tableti za želodec, ki mi ju je dal Američan malo prej. Preden zaspiva, oblečeva puhovke in enotno ugotoviva, da smo nastradali. Danes sva spoznala razliko med sedem tisočakom in osem tisočakom.

BARBARA:
Sedijo komentarji na klepetalnici:

Damjana spremljam od vsega začetka na tej odpravi. Skoraj sem prepričana, da mu bo uspelo. Ta primerjava (človek-stroj) bo kar držala. Toliko trdne volje, zagnanosti, vztrajnosti in navsezadnje tudi trme, premore le malokdo. Upam, da bomo na naslednjih Jezernikovih dnevih spet uživali ob njegovem predavanju. Srečno, Damjan.

HELENA:
A je kaj novega?

BARBARA:
Anžej znova obvešča: "Sporočila iz baze pravijo, da je bil Damjan s soplezalcem minuli vikend že na T2 - 7100m, nato sta se vrnila v bazo nabirat moči in če bo vreme zdržalo naj bi danes ali jutri odšla proti vrhu. Držimo pesti, naj raje pri nas lije kolikor more, samo da bo tam vse vredu. "

HELENA:
Napetost v Lovrencu narašča. Karničnik je že postal tema vsakdanjih gostilniških debat. Njegov podvig je na stran postavil še predvolilne boje.

BARBARA:
07. oktobra Anžej znova obvešča: "Kratek SMS : Olson in Pohorc na poti proti vrhu: 4.10. - T1, 5.10. - T2, 6.10. - T3. Torej danes napadata vrh, če je šlo vse po sreči. Sporočila najbrž pridejo z nekadnevno zamudo. "

HELENA:
Odlomek iz Dušanovega dnevnika:
>Stvar je milijonkrat bolj naporna, kot sem si kdaj predstavljal. Vsaka etapa je bila izčrpavanje dehidriranega telesa do skrajnosti, ponavadi sem se komaj privlekel v naslednji tabor z ogromnim nahrbtnikom, saj sva od tabora 1 vse nosila sama brez šerp. Včasih po več dni nisva jedla, ampak sva vseeno zdržala. Tu res pride do izraza tisti izrek - vse je v glavi, saj v telesu že dolgo ni več nič. Shujšal sem kakšnih deset kilogramov. Uro pred koncem, ko sva bila že čisto sesuta, me je Damjan vprašal: kaj misliš, bova prišla gor? To me je podžgalo, da sem pomislil, kaj vse sva pretrpela, da sva sploh prišla do sem, zato me ta gora že ne bo zaje. In sem spet povišal tempo korakov s štiri na osem. To mi je dalo novih moči, v glavi sem si ponavljal: zdaj me ne boš ustavila, boš že videla,< nam je prve vtise zaupal Rauter. Ko sta končno le zagledala v sneg zapičeno palico, kisikovo bombo in molilne zastavice, ki označujejo vrh, so jima oči zalile solze

BARBARA:
09. oktobra znova Anžej: "Včeraj sta Damjan in Dušan osvojila vrh Čo Oja. ČESTITKE in srečen povratek domov! "

HELENA:
Na lovrenško klepetalnico se je javil tudi Hanza: "Lepo je to slišat. V službi že trkam po prsih, ko sodelavcem hitim razlagat njegove dosežke. Iskrene čestitke!A ni Pohorc zdaj tudi gorski vodnik? Mu bo treba narediti kak bizniz na kak bolj zahteven vzpon. "

BARBARA:
Potem pa je sledilo pričakovanje: Kdaj bo ta poba že domu privandral. Eni so ga že videli hodit po trgu, eni so znali povedat, da še ni prispel itd.

Še domači niso vedli točno povedat.

Kar naenkrat so dobili sporočilo: Zvečer bom doma.

In ker Damjan všasih ne utegne niti razpakirati, so pohiteli s pripravami, saj so vedli, da bo to edinstvena priložnost, da nazdravijo, preden bo spet odhitel.

Stekle so priprave in zvečer je Damjan že bil v objemu najdražjih.

HELENA:
Prvi so na vrsto prišli nečaki .

BARBARA:
Za njegov uspeh sta mu čestitala tudi starša.

HELENA:
Ob kozarčku vina in domačih dobrotah, tudi vsi ostali.

BARBARA:
Danes smo na vrsto prišli tudi ostali sokrajani, ki smo iskreno ponosni na njegov dosežek. Ponosni pa so tudi Lovrenčani, ki trenutno ne bivajo z nami:

Takole je pisala Polhova Tončka iz Pariza:

HELENA:
"Dovolite se meni, da cestitam Damjanu. Je pa res fant od fare in smo lahko Lovrencani ponosni nanj. "

BARBARA:
Mislim, da smo vsi v dvorani njenega mnenja.

HELENA:
Damjan je letos že prejel občinsko priznanje,kot najboljši športnik v občini v letu 2006. Vendar se njegovi uspehi kar vrstijo. Zato vabim župana občine Lovrenc, gospoda Franca Ladineka, da prevzame besedo. Na oder vabim tudi Damjana. In ker je Damjanov uspeh delček uspeha celotne odprave, vabim celotno odpravo, da se nam pridruži. Vabim tudi Boruta Cotiča, da v imenu Občine, odbora za šport, preda Damjanu spominsko plaketo.

pripravila Helena Ralić

Damjanov nagovor zbranim v dvorani

Dragi Lovrenčani, prijatelji, spoštovani gospod župan!

Lepo je živeti v enem najlepših krajev na svetu, v Lovrencu na Pohorju. Planine, ki se dvigajo nad njim so edinstvene, povsod sami gozdovi s samotnimi stezami, brezpotja, na vrhih tiha jezera, v katerih se tako radi zrcalijo macesni. Tej lovrenški panorami enostavno ni kaj dodati. Edino, kar pogrešam, je kakšna strma stena nekje v bližini.

Večkrat se vprašam, zakaj mi ti hribi ne dajo dovolj, zakaj poti in brezpotja niso dovolj dolga, zakaj šumenje vetra ni dovolj močno, zakaj napori ob hoji po Pohorju ne dosežejo svojih meja.

Vse odgovore na ta večna vprašanja sem dobil v daljni Himalaji. Moje mladostne sanje so delno uresničene.

Plezanje na najvišje vrhove sveta ni samo preizkušnja vzdržljivosti, ampak je zelo pomembna preizkušnja preživetja, tovarištva, kot tistih notranjih področij človeka, ki jih v vsakdanjem okolju in življenju ni mogoče najti, dobiti, se z njim soočiti.

Tako je naše življenje alpinistov: polno življenja, polno veselja, polno žalosti, hrepenenja, uspehov in bridkih razočaranj, tako polno sreče in trpljenja obenem, da je včasih vsega enostavno preveč. Spoznal sem, da pri plezanju ne premaguješ gore, ampak samega sebe in vse svoje slabosti.

Z naravo se ne da bojevati, v naravi lahko le preživiš ali umreš, le to dvoje imaš in izbira je samo tvoja.

Na vsaki odpravi, predvsem na kak osemtisočak, doživiš veliko novega, lepega, kar ti ostane v spominu. Tudi tokrat je bilo tako. Lepo se je spominjati hoje po ulicah Kathmanduja, kjer te pozdravljajo prijazni ljudje, divje vožnje z džipom po Tibetanski planoti, vrvenja alpinistov iz celega sveta v baznem taboru, najlepši pa ostajajo iz strmin osemtisočaka CHO-OYU. Najlepši predvsem zato, ker sem tukaj spoznal svoje nove prijatelje: Dušana, Boštjana in Aleša, ki smo skupaj garali zato, da bi prišli na vrh, da bi videli kakšen nov razgled, ki ga Pohorje ne daje.

Izplačalo se je. Iz osemtisočdvesto metrov se res lepo in daleč vidi, kamor seže pogled, povsod same gore. Na vrhu je naju z Dušanom predajal poseben mir, veselje in upanje na vse dobro. Kako bi šele bilo lepo, če bi bil zraven Boštjan, ki je bil odlično pripravljen, vendar mu žal zaradi bolezni ni bilo dano biti zraven.

Za vse lepe trenutke, ki smo jih skupaj prigarali, se vam danes najlepše zahvaljujem. Zahvaljujem se tudi vodji odprave, Majzlu, ki mi je omogočil, da sem lahko šel zraven. Mnogi ga poznajo kot poštenega delodajalca, mi, njegovi prijatelji alpinisti, pa kot izvrstnega poznavalca himalaje in prijatelja, ki je pripravljen vedno pomagati.

Poseben pozdrav velja tudi Aležu Koželju - Aliju iz Kamnika, ki je prišel v bazo izpod Shise Pangme, ter po počitku v slabih dveh dneh, kot prvi izmed nas prišel na vrh - čestitke še enkrat.

Enako se zahvaljujem tudi vsem vam, dragi Lovrenčani, za vso vašo pozornost, čestitke in stiske rok. Hvala vam za vsa srečanja in skupne trenutke preživete v gorah. Želim vam, da čutite enako srečo in mir, kot smo jo čutili mi na vrhu in ki jo čutimo še danes.

Hvala gospodu županu za pozdrav in priznanje, hvala planinskemu in turističnemu društvu za prijazen sprejem, Anžeju Bečanu za urejanje spletne strani.

Posebno se zahvaljujem sponzorjem, ki so mi finančno pomagali: Katji Brezovnik iz Comteka, Mitjanu Šraju s.p., Pavletu Brliču s.p. in občini Lovrenc na Pohorju.

Himalajski pozdrav!

Damjan Karničnik